France Stelè

umetnostni zgodovinar, predavatelj, konservator
* 21. februar 1886, Tunjice pri Kamniku
† 10. avgust 1972, Ljubljana

France Stelè, eden od utemeljiteljev slovenske umetnostne zgodovine kot akademske znanosti, se je po maturi na gimnaziji v Kranju leta 1907 vpisal na dunajsko univerzo, najprej na slovansko filologijo in zgodovino, nato pa 1909 na umetnostno zgodovino pri prof. Maxu Dvořaku. Na inštitutu je poslušal tudi predavanja Josefa Strzygowskega in mdr. spoznal Franza Wickoffa in Juliusa Schlosserja. Diplomiral je 1911 in že naslednje leto doktoriral z disertacijo o srednjeveškem stenskem slikarstvu na Kranjskem.

Že jeseni istega leta je bil na Dvořakovo pobudo kot praktikant nastavljen pri dunajski Centralni komisiji za varstvo spomenikov ter 1913 postal deželni konservator za Kranjsko. Leto pozneje je bil ob začetku prve svetovne vojne mobiliziran in kmalu zatem zajet. Po vrnitvi iz ujetništva je 1919 prevzel vodstvo Spomeniškega urada za Slovenijo, od 1921 dalje pa honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Od 1938 je kot izredni, od 1952 pa kot redni profesor vse do upokojitve (1960) predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Čeprav je bil France Stelè dejaven tudi na več drugih področjih (prevajalec, likovni kritik, urednik itd.), kot umetnostni zgodovinar pa poznavalec različnih slogovnih obdobij, je njegovo osrednje raziskovalno področje vendarle ves čas ostajalo slikarstvo srednjega veka. Obravnaval ga je v številnih objavah, k njegovemu poznavanju pa prispeval predvsem s pionirskima deloma Srednjeveško stensko slikarstvo (Monumenta artis Slovenicae I, 1935) in Cerkveno slikarstvo med Slovenci (1937), s katerima je osnoval izhodišča nadaljnjih raziskav vse do današnjih dni.

Ob že siceršnjem dobrem poznavanju problematike mu je neposredni stik s spomeniki na terenu v Sloveniji in v sosednjih deželah omogočil sestaviti tako s slogovno-razvojnimi fazami razložljivi splošni pregled do tedaj znanih stenskih poslikav kot obravnavo posameznih slikarjev in ikonografskih tem, predvsem pa povezati umetnostna hotenja na Slovenskem s sočasnimi v sosednjih deželah (umetnostnogeografska metoda), od »furlanskega toka« do vpliva in uporabe grafičnih predlog, in hkrati opredeliti slovenske regionalne značilnosti (pokrajinski pregledi) ter posebnosti, kot je npr. razmeroma specifičen sistem poslikave, t. i. kranjski prezbiterij. Nenazadnje so tovrstna spoznanja vodila tudi do prvega pregleda umetnostnega razvoja na Slovenskem, ki ga je podal v knjigi z naslovom Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus (1924).

Sicer je bil mdr. od leta 1936 redni član Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani in Mednarodne zveze muzejev, od leta 1937 član Mednarodnega odbora za umetnostno zgodovino (CIHA), od 1940 redni član SAZU, od 1951 dopisni član Mednarodnega komiteja za spomenike pri UNESCO, od 1954 JAZU, kot tudi dosmrtni član Avstrijskega zgodovinskega inštituta, častni član več slovenskih muzejskih društev in Zveze društev jugoslovanskih konservatorjev, predsednik in pozneje dosmrtni častni predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva.

Leta 1962 je prejel zlati doktorat dunajske univerze in leta 1969 častni doktorat ljubljanske univerze, prav tako pa je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1966) in Herderjevo nagrado (1969).

(Alenka Vodnik, 2019)