Izidor Cankar

umetnostni zgodovinar, predavatelj
* 22. april 1886, Šid
† 22. september 1958, Ljubljana

Izidor Cankar je bil rojen v Sremu in je od leta 1897 živel v Ljubljani, kjer je po zaključku klasične gimnazije študiral teologijo (končal 1909). V Louvainu in Bruslju je eno leto poslušal predavanja iz estetike in nato študiral umetnostno zgodovino, najprej v Gradcu in od 1911 na Dunaju, kjer je leta 1913 z nalogo o slikarstvu Giulia Quaglia doktoriral pri Max Dvořáku.

Konec tega leta je v Ljubljani prevzel urednikovanje revije Dom in svet, ki jo je temeljito preoblikoval in urejal do 1919, ko je bil jeseni imenovan za nosilca stolice za umetnostno zgodovino na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. S predavanji je začel spomladi leta 2020, leto kasneje pa je soustanovil Umetnostno-zgodovinsko društvo (kasnejše Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo) in zasnoval društveno znanstveno revijo Zbornik za umetnostno zgodovino.

Cankar, ki je bil že od mladih let tudi politično aktiven, se je leta 1936 posvetil diplomaciji in zapustil univerzo, kjer je imel tedaj že naziv rednega profesorja. Najprej je postal veleposlanik v Argentini (1936-42), nato v Kanadi (1942-44) in po koncu vojne v Grčiji (1945-47). Po upokojitvi je živel v Ljubljani, se posvečal preučevanju umetnosti in prevajanju ter postal leta 1953 redni član SAZU. Njegovo organizacijsko delovanje zaobsega tudi pomembne aktivnosti pri upravljanju Narodne galerije ter pobudo za ustanovitev in financiranje Moderne galerije. Poleg tega pa je deloval na področju leposlovja (roman S poti iz leta 1913), esejistike (Obiski, 1920) in kritike. Bil je soustanovitelj Slovenskega biografskega leksikona in PEN kluba.

Njegovo umetnostnozgodovinsko delo je izjemnega pomena za utemeljitev in razvoj vede v Sloveniji. Tako terminološko kot z izoblikovanjem konceptualnega aparata in metodologije umetnostnozgodovinskega raziskovanja je Cankar položil temelje za nadaljnje delo na področju preučevanja likovne umetnosti, kjer se ni omejeval le na starejšo umetnost, temveč je kritiško in teoretsko veliko prispeval tudi k analizi in vrednotenju moderne in sodobne umetnosti.

Najpomembnejša dosežka njegovega umetnostnozgodovinskega raziskovanja sta dve za slovensko umetnostnozgodovinsko vedo temeljni knjigi: tako prvi snopič obsežne Zgodovine likovne umetnosti v Zahodni Evropi kot koncizni Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sistematika stila sta izšla leta 1926. V Uvodu obravnava sistem slogovnih transformacij, ki jih razčleni v triade. V spremembah sloga od ploskovitega, plastičnega do slikovitega se po Cankarjevi razlagi zrcali tako razvoj kot temeljne lastnosti posameznega sloga, ki je nekakšna slovnica umetniškega delovanja ne glede na dobo. Njegovi primeri segajo kronološko od starokrščanske umetnosti do sodobnega ustvarjanja. To organsko zaokroženost posameznega dela ali obdobja določajo še triade glede na prostor (brezprostorno, omejeno in brezmejno prizorišče) ter pri kompoziciji (vezana, tektonska in svobodna zasnova). Celota pa temelji na nazorih idealizma, realizma in naturalizma. Vzor za svojo razčlenitev slogovne zasnove obdobja ali umetnine je Cankar našel predvsem v delih Heinricha Wölfflina, pa tudi Aloisa Riegla in Franza Wickhoffa.

(Tomislav Vignjević, 2019)